 |
Kozarjevo leto
Kozarjevo letoNa pobudo članov ŽPS je bila januarja 2009 sklicana izredna seja ŽPS, na kateri so bile začrtane smernice o tem, kako obhajati in obeležiti 100-letnico rojstva msgr. Lojzeta Kozarja in kako naj bi Kozarjevi dnevi potekali v prihodnje. Sprejet je bil sklep, da bo v Župniji Odranci leto 2010, ko bomo obhajali 100-letnico Kozarjevega rojstva, imenovano Kozarjevo leto. Slovesen začetek Kozarjevega leta je bil na nedeljo Svete Družine, 27. decembra 2009.
Uvod v obhajanje Kozarjevega leta:
1. Kozarjev dan v letu 2009: Srečanje ljudskih pevcev iz Slovenije in zamejstva
Poročilo
2. Kozarjev dan v letu 2009: Prireditev Moji konjički - Kolesar
Prireditev bo v soboto, 12. decembra 2009 v kulturni dvorani v Odrancih. Ob Kozarjevi črtici Kolesarska opojnost bo predstavljen lik Kozarja kot navdušenega kolesarja, predstavljeno bo najstarejše kolo, spoznali bomo Kozarjevega sokolesarja po Sloveniji...
Poročilo
Program Kozarjevega leta 2010:
Koledar Kozarjevega leta
Slovesni začetek Kozarjevega leta - Nedelja Svete Družine, 27. december 2009
Poročilo
Blagoslovitev razstave o msgr. Lojzetu Kozarju in blagoslovitev Trga Lojzeta Kozarja - 25. april 2010
Poročilo
Dekanijski pastoralni dan - 9. maj 2010
Poročilo
Kozarjev pohod - 4. julija 2010
Poročilo
Uvod v obhajanje Kozarjevega leta:
1. Kozarjev dan v letu 2009: Srečanje ljudskih pevcev iz Slovenije in zamejstva
Poročilo
2. Kozarjev dan v letu 2009: Prireditev Moji konjički - Kolesar
Prireditev bo v soboto, 12. decembra 2009 v kulturni dvorani v Odrancih. Ob Kozarjevi črtici Kolesarska opojnost bo predstavljen lik Kozarja kot navdušenega kolesarja, predstavljeno bo najstarejše kolo, spoznali bomo Kozarjevega sokolesarja po Sloveniji...
Poročilo
Program Kozarjevega leta 2010:
Koledar Kozarjevega leta
Slovesni začetek Kozarjevega leta - Nedelja Svete Družine, 27. december 2009
Poročilo
Blagoslovitev razstave o msgr. Lojzetu Kozarju in blagoslovitev Trga Lojzeta Kozarja - 25. april 2010
Poročilo
Dekanijski pastoralni dan - 9. maj 2010
Poročilo
Kozarjev pohod - 4. julija 2010
Poročilo
Predstavitev razstave o msgr. Lojzetu Kozarju: Klavdija Dominko
Pokojnega župnika zelo cenim, zato sem se z veseljem lotila priprav te razstave. Moja želja je bila, da bi msgr. Lojzeta Kozarja spoznalo čim več ljudi. Razstava o msgr. Lojzetu Kozarju je torej nastajala najprej iz hvaležnosti. Hvaležnosti Bogu za našega prvega župnika. Predvsem pa iz hvaležnosti in v spomin msgr. Lojzetu Kozarju za vse, kar so storili za našo župnijo, za vse nas. Vsega ni mogoče zapisati, ne povedati, ne predstaviti. Veliko je tega, kar nam je znanega, kar o pokojnem župniku vemo. Toda storili so še veliko vsega dobrega, kar vedno znova odkrivamo in spoznavamo.
Od njihovega prihoda v Odrance se je življenje v tem kraju močno spremenilo. Ustanovili so župnijo, zgradili cerkev, seveda skupaj s svojimi verniki. Zato razstava prikazuje ne le veličino pokojnega župnika, temveč tudi enotnost in prizadevanje odranskih vernikov, da bi imeli svojega župnika in svojo cerkev. Prejeli smo dušnega pastirja herojskih kreposti. Msgr. Lojze Kozar so skrbeli za dejavno pastoralno življenje v župniji, ko so ljudi zbirali k sveti maši. S kolikšno zavzetostjo so poučevali verouk, delili zakramente, vodili pevske zbore in ob tem še kot pisatelj, pesnik in urednik plemenitili srca ljudem! S svojo pisano besedo so med slovenskim narodom ohranjali jezik, vero in kulturo. Čeprav si je oblast na vse mogoče načine prizadevala onemogočiti njihovo delo, so ostali pokončni in zvesti Kristusu in Cerkvi. S svojo preprostostjo, odločnostjo in vztrajnostjo so delali pravzaprav čudeže. Poleg dela v župniji so msgr. Lojze Kozar delovali tudi širše, v dekaniji, v škofiji in sploh v Cerkvi na Slovenskem v različnih odborih, komisijah in združenjih. Cenili so jih mnogi, mnogi so jih spraševali za nasvete, pomagali so različnim ljudem. Imeli so radi vse ljudi, nikogar niso obsojali, niti tiste ne, ki so jim delali slabo. Saj sami pravijo: ?da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega, in da je to treba obuditi, da se tega zave.? Vse to nam prikazuje razstava, ki jo danes slovesno odpiramo.
Razstava je nastajala več mesecev. Postopoma, ne vse naenkrat. Najprej je bilo potrebno narediti osnutek, kaj naj razstava vsebuje, kako vse to prikazati. Iz različnih virov je bilo potrebno poiskati, zbrati, zapisati dogodke, ki so zaznamovali življenje in delo msgr. Lojzeta Kozarja. Vsaj tiste najpomembnejše dogodke. Sledilo je iskanje, zbiranje dokumentov, pisem, slik, skratka različnih dopisov, zapisov. Ko je bil ta material zbran, se je vse to usklajevalo in dodajalo posameznim poglavjem. Tukaj pa so se začele težave. Ohranjenih je veliko slik, različnih dokumentov, torej veliko vsebine, ker so msgr. Lojze Kozar veliko vsega delali. Ko se je iskalo eno, se je ob tem našlo še drugo, tretje in temu ni bilo konca. Materiala za razstavo je bilo vedno več. Pokojni župnik so bili dejavni na različnih področjih, kaj zdaj izbrati, kar je najbolj značilno za njih. Preveč vsega je bilo in težko je bilo izbrati tisto najbolj bistveno.
Sledila je izdelava osnutkov razstavnih panojev, katere smo nato skupaj z izbranim gradivom poslali v tiskarno. Preden smo potrdili tisk, je bilo potrebno opraviti še kar nekaj korektur, da so končno panoji dobili sedanjo obliko.
Med tem je bilo potrebno zbrati različna literarna, glasbena in druga dela ter priznanja, poiskati in izbrati različne predmete, ki so jih msgr. Lojze Kozar uporabljali in nekaj tega je razstavljenega v vitrinah.
Ob tem bi se rada zahvalila župniku Lojzetu Kozarju za vso pomoč pri izvedbi. Hvala tudi članom gospodarskega sveta, ki so poskrbeli za vso tehnično podporo.
Razstava, kot boste videli, prikazuje življenje in delo pokojnega župnika in je zato velikega pomena. Najprej zato, ker bodo preko nje msgr. Lojzeta Kozarja spoznavali tudi drugi, predvsem mlajši rodovi in pa ljudje širše po dekaniji, škofiji in drugod. Potem je razstava pomembna zato, ker nas preko te razstave nagovarjajo pokojni župnik sami. Kajti msgr. Lojze Kozar so bili kot nekakšen svetilnik in ta svetilnik sveti še danes. Msgr. Lojze Kozar še živijo. Živijo med nami, s svojo besedo, s svojim delom, z duhovnim in kulturnim bogastvom, ki so nam ga zapustili.
Razstava je razdeljena na sedem glavnih delov. Prvi del z naslovom Korenine mojega življenja prikazuje otroštvo in mladost. Sledi del z naslovom Moja pot z Gospodom v rokah, kjer so gospod predstavljeni kot novomašnik, kot kaplan, nato njihovo pregnanstvo na Madžarsko, kjer so delovali štiri leta. Po vrnitvi v domovino so pet mesecev delovali v Veliki Polani, kjer so nasledili župnika Danijela Halasa, ki je umrl mučeniške smrti. Tudi sicer, kot boste videli, sta bila Lojze Kozar in Danijel Halas povezana.
Sledi najobsežnejši del z naslovom Neuničljivo upanje, ki predstavi župnika od njihovega prihoda v Odrance, preizkušnje, krivice, ki so jim bile storjene od zapora, prepovedi, različnih kazni. Potem so predstavljeni kot graditelj lesene cerkve, kot župnik oznanjevalec, nato kot graditelj sedanje cerkve, potem njihova največja preizkušnja, ko se je zgodila nesreča pri gradnji cerkve. Kljub temu se upanje nadaljuje in zori.
Njihov zadnji dan med nami, njihov odhod k Očetu, predstavlja pano z naslovom Vračanje k Očetu.
Njihove dejavnosti, ko so delovali kot pisatelj, pesnik, urednik, prevajalec in glasbenik so predstavljene pod naslovom Pot srca. Predstavljeni so tudi njihovi konjički. Sklepni pano pa nam govori, da Msgr. Lojze Kozar živi in prikazuje spominske dogodke na pokojnega župnika. Tudi današnji dogodek je eden izmed teh.
Med drugim na razstavi lahko prvič vidimo začetek oporoke. Prav tako prvič vidimo zapiske iz osebnega dnevnika, ki še niso bili nikjer objavljeni in še veliko dragocenosti.
Pri verouku so učenci ta teden spoznavali pokojnega župnika. Spoznali so samo en del njihovega življenja, mogoče desetino tega, kar je tukaj na razstavi. Pa je že eden izmed otrok v prvem razredu na vprašanje, kdo je tu predstavljen, odgovoril z eno samo besedo: svetnik. Zato je toliko bolj potrebno, da si razstavo v miru, natančno, pozorno ogledamo in se trudimo, da bi ob zgledu msgr. Lojzeta Kozarja postajali vedno boljši.
Pokojnega župnika zelo cenim, zato sem se z veseljem lotila priprav te razstave. Moja želja je bila, da bi msgr. Lojzeta Kozarja spoznalo čim več ljudi. Razstava o msgr. Lojzetu Kozarju je torej nastajala najprej iz hvaležnosti. Hvaležnosti Bogu za našega prvega župnika. Predvsem pa iz hvaležnosti in v spomin msgr. Lojzetu Kozarju za vse, kar so storili za našo župnijo, za vse nas. Vsega ni mogoče zapisati, ne povedati, ne predstaviti. Veliko je tega, kar nam je znanega, kar o pokojnem župniku vemo. Toda storili so še veliko vsega dobrega, kar vedno znova odkrivamo in spoznavamo.
Od njihovega prihoda v Odrance se je življenje v tem kraju močno spremenilo. Ustanovili so župnijo, zgradili cerkev, seveda skupaj s svojimi verniki. Zato razstava prikazuje ne le veličino pokojnega župnika, temveč tudi enotnost in prizadevanje odranskih vernikov, da bi imeli svojega župnika in svojo cerkev. Prejeli smo dušnega pastirja herojskih kreposti. Msgr. Lojze Kozar so skrbeli za dejavno pastoralno življenje v župniji, ko so ljudi zbirali k sveti maši. S kolikšno zavzetostjo so poučevali verouk, delili zakramente, vodili pevske zbore in ob tem še kot pisatelj, pesnik in urednik plemenitili srca ljudem! S svojo pisano besedo so med slovenskim narodom ohranjali jezik, vero in kulturo. Čeprav si je oblast na vse mogoče načine prizadevala onemogočiti njihovo delo, so ostali pokončni in zvesti Kristusu in Cerkvi. S svojo preprostostjo, odločnostjo in vztrajnostjo so delali pravzaprav čudeže. Poleg dela v župniji so msgr. Lojze Kozar delovali tudi širše, v dekaniji, v škofiji in sploh v Cerkvi na Slovenskem v različnih odborih, komisijah in združenjih. Cenili so jih mnogi, mnogi so jih spraševali za nasvete, pomagali so različnim ljudem. Imeli so radi vse ljudi, nikogar niso obsojali, niti tiste ne, ki so jim delali slabo. Saj sami pravijo: ?da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega, in da je to treba obuditi, da se tega zave.? Vse to nam prikazuje razstava, ki jo danes slovesno odpiramo.
Razstava je nastajala več mesecev. Postopoma, ne vse naenkrat. Najprej je bilo potrebno narediti osnutek, kaj naj razstava vsebuje, kako vse to prikazati. Iz različnih virov je bilo potrebno poiskati, zbrati, zapisati dogodke, ki so zaznamovali življenje in delo msgr. Lojzeta Kozarja. Vsaj tiste najpomembnejše dogodke. Sledilo je iskanje, zbiranje dokumentov, pisem, slik, skratka različnih dopisov, zapisov. Ko je bil ta material zbran, se je vse to usklajevalo in dodajalo posameznim poglavjem. Tukaj pa so se začele težave. Ohranjenih je veliko slik, različnih dokumentov, torej veliko vsebine, ker so msgr. Lojze Kozar veliko vsega delali. Ko se je iskalo eno, se je ob tem našlo še drugo, tretje in temu ni bilo konca. Materiala za razstavo je bilo vedno več. Pokojni župnik so bili dejavni na različnih področjih, kaj zdaj izbrati, kar je najbolj značilno za njih. Preveč vsega je bilo in težko je bilo izbrati tisto najbolj bistveno.
Sledila je izdelava osnutkov razstavnih panojev, katere smo nato skupaj z izbranim gradivom poslali v tiskarno. Preden smo potrdili tisk, je bilo potrebno opraviti še kar nekaj korektur, da so končno panoji dobili sedanjo obliko.
Med tem je bilo potrebno zbrati različna literarna, glasbena in druga dela ter priznanja, poiskati in izbrati različne predmete, ki so jih msgr. Lojze Kozar uporabljali in nekaj tega je razstavljenega v vitrinah.
Ob tem bi se rada zahvalila župniku Lojzetu Kozarju za vso pomoč pri izvedbi. Hvala tudi članom gospodarskega sveta, ki so poskrbeli za vso tehnično podporo.
Razstava, kot boste videli, prikazuje življenje in delo pokojnega župnika in je zato velikega pomena. Najprej zato, ker bodo preko nje msgr. Lojzeta Kozarja spoznavali tudi drugi, predvsem mlajši rodovi in pa ljudje širše po dekaniji, škofiji in drugod. Potem je razstava pomembna zato, ker nas preko te razstave nagovarjajo pokojni župnik sami. Kajti msgr. Lojze Kozar so bili kot nekakšen svetilnik in ta svetilnik sveti še danes. Msgr. Lojze Kozar še živijo. Živijo med nami, s svojo besedo, s svojim delom, z duhovnim in kulturnim bogastvom, ki so nam ga zapustili.
Razstava je razdeljena na sedem glavnih delov. Prvi del z naslovom Korenine mojega življenja prikazuje otroštvo in mladost. Sledi del z naslovom Moja pot z Gospodom v rokah, kjer so gospod predstavljeni kot novomašnik, kot kaplan, nato njihovo pregnanstvo na Madžarsko, kjer so delovali štiri leta. Po vrnitvi v domovino so pet mesecev delovali v Veliki Polani, kjer so nasledili župnika Danijela Halasa, ki je umrl mučeniške smrti. Tudi sicer, kot boste videli, sta bila Lojze Kozar in Danijel Halas povezana.
Sledi najobsežnejši del z naslovom Neuničljivo upanje, ki predstavi župnika od njihovega prihoda v Odrance, preizkušnje, krivice, ki so jim bile storjene od zapora, prepovedi, različnih kazni. Potem so predstavljeni kot graditelj lesene cerkve, kot župnik oznanjevalec, nato kot graditelj sedanje cerkve, potem njihova največja preizkušnja, ko se je zgodila nesreča pri gradnji cerkve. Kljub temu se upanje nadaljuje in zori.
Njihov zadnji dan med nami, njihov odhod k Očetu, predstavlja pano z naslovom Vračanje k Očetu.
Njihove dejavnosti, ko so delovali kot pisatelj, pesnik, urednik, prevajalec in glasbenik so predstavljene pod naslovom Pot srca. Predstavljeni so tudi njihovi konjički. Sklepni pano pa nam govori, da Msgr. Lojze Kozar živi in prikazuje spominske dogodke na pokojnega župnika. Tudi današnji dogodek je eden izmed teh.
Med drugim na razstavi lahko prvič vidimo začetek oporoke. Prav tako prvič vidimo zapiske iz osebnega dnevnika, ki še niso bili nikjer objavljeni in še veliko dragocenosti.
Pri verouku so učenci ta teden spoznavali pokojnega župnika. Spoznali so samo en del njihovega življenja, mogoče desetino tega, kar je tukaj na razstavi. Pa je že eden izmed otrok v prvem razredu na vprašanje, kdo je tu predstavljen, odgovoril z eno samo besedo: svetnik. Zato je toliko bolj potrebno, da si razstavo v miru, natančno, pozorno ogledamo in se trudimo, da bi ob zgledu msgr. Lojzeta Kozarja postajali vedno boljši.
